Ana Dimnik se je rodila 12. julija 1852 na Peklarjevi domačiji v hrastniškem zaselku Boben. Zavedno slovenstvo jima je bilo z bratom Alojzom položeno v zibko. Šolala se je v času, ko je bila slovenščina sicer priznana kot eden od uradnih jezikov Avstroogrske monarhije, vendar so oblasti nanjo kot na jezik preprostega ljudstva gledale s prezirom in dajale prednost nemščini.
Po poroki je z možem Francem Dimnikom zaživela v Trbovljah, v hiši, v kateri sta leta 1876 odprla gostilno, ki stoji in deluje še danes. V njej je poleg jedače in pijače zavednim domoljubom ponujala slovensko časopisje in bogato zbirko slovenskih knjig. Njena hiša je postala zbirališče domoljubov.
Slovenska mati
Pred hišo je ob pomembni razstavi podružnice Štajerske kmetijske družbe med številnimi pronemškimi frankfurtericami edina izobesila slovensko trobojnico. Vse svoje življenje si je prizadevala za izboljšanje lokalne ekonomske situacije. Med okoliške gospodinje je delila sadike in semena, jim svetovala. Ljudem v stiski je pomagala s hrano, stanovanjem in denarjem. Izpred hiše pa je podila lenuhe in »berače iz poklica«. Zaradi svoje dobrosrčnosti in ljubezni do vsega slovenskega so ji že pri 35 letih nadeli vzdevek Slovenska mati.
Ana Dimnik je bila izjemno spoštovana tudi v širšem slovenskem in slovanskem okolju. Pomembno je bilo njeno delo v narodnoobrambni Ciril Metodovi družbi, bila je soustanoviteljica pevskega društva Zvon, cenili so jo na kraljevem dvoru v Beogradu. Zaradi neustrašnosti so jo v Trbovljah obiskovali tudi najvidnejši slovenski politiki, npr. Ivan Hribar in Ivan Tavčar. Z njegovo ženo Franjo, ključno predstavnico tedanjega ženskega gibanja, sta ostali v prisrčnih odnosih vse življenje. Kot Slovensko mati so jo označevali tudi vsi tedanji ugledni slovenski časopisi.
Zgodbe o Ani Dimnik
O Ani Dimnik po Trbovljah kroži veliko zgodb, ena zanimivejših pa pravi, da je Slovenska mati iz svoje gostilne pregnala vsakogar, ki je spregovoril nemško. To so žejni knapi znali izkoristiti in po nekaj popitih rundah začeli govoriti nemško, saj so vedeli, da jih bo Ana pregnala iz gostilne brez plačila zapitka.
Ana Dimnik naj bi bila navdih za Cankarjevo črtico Mater je zatajil. Njen sin Ivan je bil namreč v študentskih letih sošolec Ivana in Izidorja Cankarja in ko jim je zmanjkalo denarja za hrano, je Ana Dimnik kar z vlakom in v delovni obleki prihitela na Dunaj. Ko je Ivan Dimnik zagledal svojo mater v takoimenovani kočemajki, se je je močno sramoval. Pred njo naj bi se celo skrival, dokler niso vsi ostali odšli, in šele nato spregovoril z njo. Cankar naj bi to prigodo uporabil za svojo črtico. Njeno delo je navdahnilo tudi pisatelja Vladimirja Levstika, opisal jo je v svoji knjigi Gadje gnezdo.
Še ena zgodba priča o tem, kako neustrašna in brez zadrege je bila Ana Dimnik, ko je šlo za slovenstvo. Ko so na lipo pred njeno hišo obesili nemško zastavo, takoimenovano frankfurterico, je Slovenska mati ni dolgo prenašala – po pripovedih takratnih Trboveljčanov naj bi jo snela z drevesa in se nanjo polulala.
Slovo od Slovenske matere
Leta 1921 je Slovensko mater na zadnjo pot pospremila desettisočglava množica. Na pokopališče so jo nesli Sokoli, spremljali so jo predstavniki vseh narodnih društev in ženskih zavez, nekrologi so bili objavljeni v vseh pomembnih časopisih. Sožalno pismo je poslal celo kralj Peter I. Karađorđević.
V gostilni Dimnik v Trbovljah so uredili spominsko sobo Ane Dimnik, ki si jo lahko ogledajo tudi obiskovalci. Na hiši so v spomin na njeno delo poldrugo leto po smrti odkrili spominsko ploščo z Bernekarjevim portretom. Odkritje je spremljala velika množica ljudi, govor je imela Franja Tavčar.
Nedavni komentarji