Včasih sem precej tekla. Nato sem malo bolj hitro hodila z vozičkom. In kasneje tekala za malimi ritkami. In kolesi in skiroji. Danes tekam od ene dejavnosti na drugo. Tisti pravi tek – ko loviš sončne žarke, vonjaš gozd in si popolnoma svoboden v svojem potu in stari švic majci, pa je ostal nekje v nekih dejavnostih, za katere pač ni časa. Mogoče bo pa ravno Tek punc v jami tisti, ki bo spet prebudil moje tekaško srce. Le da srce ne bo vonjalo gozda, bo pa verjetno poskočilo ob kakšni blatni luži.
Nauk te zgodbe je, da če zmorem jaz, boste zagotovo zmogle tudi ve, drage dame. Ker tale tek ni samo tek. Je tudi dan, ko se boste družile s prijateljicami. Dan, ko boste mogoče prvič šle v jamo. Dan, ko sploh ne boste vedele, da tečete, ker je tek v jami nekaj tako drugačnega in carskega. Dan, ko se boste res imele fajn. Dan, ki ostane. V tekaškem srcu ali pa srcu, ki nosi staro švic majico in počasne noge. 🙂
Jaz že komaj čakam.
Nina Jelen, učiteljica z veliko začetnico
Nedavni komentarji